Zdravstvena pismenost med infodemijo

Oktober je mesec zdravstvene pismenosti, ki se nanaša na sposobnost iskanja, razumevanja, vrednotenja in uporabe zdravstvenih informacij. Slaba zdravstvena pismenost prebivalstva po vsem svetu se odraža tako v infodemiji covida-19 kot tudi v povezavi s KNB.

O zdravstveni pismenosti, ozaveščanju in pomembnosti dostopnosti verodostojnih informacij smo se pogovarjali s specializantom infektologije Davidom Zupančičem, ki stoji za Instagram profilom Ministry for WTF.

“Zdravstvena pismenost je sposobnost iskanja, razumevanja, vrednotenja in uporabe zdravstvenih informacij.” Bi še kaj dodal tej definiciji? Kakšna je realnost?

Definicija se mi zdi dobra. Morda bi dodal še “zavedanje dosega svojega znanja in iskanje strokovne razlage v primeru nerazumljivih podatkov”.

Foto: osebni arhiv

“Razvijanje zdravstvene pismenosti pomeni tudi poudarjanje zmožnosti ljudi, da zdravstvene informacije pravilno uporabljajo, namesto da bi jih le razumeli.” Kako dojemaš ta razkorak med razumevanjem in dejanskim uporabljanjem zdravstvenih informacij? Kako k izboljšanju situacije prispeva tvoje delo na Instagramu?

S svojim delom skušam početi točno to – pokazati ljudem, kako razumeti informacije. In seveda to, kje te informacije iskati, da ne bodo zavedeni. Namesto da rečem “To je pravilna odločitev”, raje pokažem podatke in človeku pomagam, da do odločitve pride sam.

Če razumeš, da je cepljenje pomembno, da nas zaščiti in da je tveganje za zaplete resnično majhno, potem se cepiš. Podobno boš nosil masko na pravilen način, če boš razumel, kako nevaren je lahko ta virus. Tu je povezava med pridobljeno informacijo in ustrezno uporabo te informacije.

Kje so razlike med tem, kar govori stroka in kar potrebujejo laiki, da bi se povedano bolje razumelo?

Pri družbenih omrežjih je pomembno vedeti to, da imajo svoja “pravila” komunikacije. Če lahko stroka prek uradnih medijev, časopisov, nacionalne televizije ipd. objavi priporočila in svetuje, je to na Facebooku in Instagramu drugače.

Tam je profil ministrstva ali neke zdravstvene ustanove enakovreden (in pogosto znatno manj obiskan) kot katerakoli skupina ali profil, ki ga lahko ustvari dobesedno kdorkoli – in s katerimkoli interesom. Biti bitko proti napačnim informacijam na internetu je Sizifovo delo. Te bitke ne moreš nikoli zagotovo zmagati. Mislim, da je prav, da ima stroka neko prisotnost na družbenih omrežjih, zagotovo. Če ne drugega, s tem pokaže, da je v koraku s časom in da ji ni vseeno. Je pa pomembno, da se zavedamo svojih omejitev. Na internetu lahko piše karkoli in neumno je misliti, da bomo lastnoročno počistili vse bedarije z medmrežja.

Kakšen je po tvojih izkušnjah vpliv družbenih omrežij na (dez)informiranost?

Širjenje napačnih in škodljivih informacij je hitreje in lažje kot kadarkoli prej. Če je pred desetimi ali petnajstimi leti nekdo hodil po cesti in kričal “Pariz ne obstaja! Vsi ste zavedeni!”, so se mu najbrž vsi izognili. Morda je kdo poklical televizijo. Tak človek ni bil na naslovnici časopisa, ni ga snemala novinarska ekipa … Njegov glas je bil dobesedno le njegov glas in slišalo se ga je nekje do sosednje ulice.

Zdaj pa lahko vsak na družbenem omrežju deli neko izjavo, neke odstotke, neke podatke ipd., ki so v “najboljšem primeru” narobe interpretirani, po navadi pa preprosto izmišljeni in napačni. Lahko piše, da virusi ne obstajajo, da so bolnišnice prazne, da so cepiva strup. Ni sita, ki bi preprečilo objavo bedarije. Sito mora biti vsak človek posebej, vsak človek zase. Kar naenkrat je odgovornost na uporabniku omrežja – ta se mora odločiti, komu bo verjel. In v času krize, ko nas skrbi za lastno zdravje in ko je sočasno nasprotujočih si informacij enostavno preveč … Je to izjemno naporno delo.

Kako se spopadaš s situacijo in ne zgubljaš motivacije, ko ti ljudje pošiljajo iste informacije, iste “argumente”?

Dobra plat tega, da deluješ pretežno po družbenih omrežjih, je, da imaš sam kontrolo nad svojim časom. Ko preberem kakšne neumnosti in imam voljo in energijo za komentar, jih komentiram. Sploh če se spomnim načina, da jih prikažem na zanimiv in morda humoren način. Kadar čutim, da me grabi utrujenost, naveličanost, da izgubljam motivacijo … Pa se enostavno odklopim.

Kakšna je po tvojem mnenju povezava med zdravstveno pismenostjo kot individualno veščino in tem, da naj bi vsebovala vrednote kolektivne zavesti?

Zdravstvena pismenost je zelo osnoven pojem. Biti tako zdravstveno pismen, da se lahko sam odločiš za neko terapijo ali proti njej, je praktično nemogoče. To bi namreč pomenilo podrobno razumevanje stroke, znanje branja raziskovalnih člankov, razumevanje osnovne medicinske statistike. Kaj je P-vrednost, kaj je meta analiza, kaj je impact factor. Zakaj je pomembno, katere raziskave so citirane, kakšna je velikost vzorca, ali je vzorec standardiziran, ali je izključen bias … In še bi lahko našteval. To so vsa vprašanja, ki jih ne vpraša zgolj en strokovnjak, ampak celoten konzilij. To je deset (ali več) ljudi, ki se ure in ure ukvarjajo le s pregledom literature, da na koncu podajo neko mnenje.

Kaj je zame torej osnovna zdravstvena pismenost? Prepoznati tiste zdravniške organizacije, ki so nepristranske in zanesljive, ter verjeti njihovim smernicam. Sami smernic gotovo ne bomo oblikovali, vsaj ne takih, ki bi bile zagotovo neškodljive. Nimamo tega znanja.

Foto: osebni arhiv

Efekti glasne manjšine – kako to vpliva na ljudi v “sivi coni”, ki niso čisto odločeni, komu oziroma čemu verjeti?

So ljudje, ki jih nikoli ne bomo prepričali v smiselnost ukrepov za zajezitev virusa. Nekateri celo ne verjamejo, da ta virus sploh obstaja. S takimi se prepirati je izguba časa. Žal pa so točno ti, kot praviš, po navadi najbolj glasni. Ko z vseh strani poslušaš, kako so cepiva nevarna in kako je nošenje mask tiranija, dobiš depresiven občutek, da si obkoljen s tovrstnimi ljudmi. Da je empatičnih, nenasilnih ljudi v državi v resnici zelo malo.

To je daleč od resnice. So pa empatični in nenasilni ljudje po navadi bolj mirni in imajo manj želje ali potrebe po izstopanju in prepiranju na družbenih omrežjih. So bolj zadovoljni z življenjem in so najbrž doumeli, da lahko tovrstno prepiranje le moti notranji mir in zadovoljstvo. Glasna manjšina torej ustrahuje vse, ki pridejo blizu – in s tem preplašijo ljudi, ki so v “sivi coni”, torej tiste, ki bi znanosti in zdravnikom radi verjeli, vendar jih je zaradi vse poplave informacij strah.

Kako se pravilno spopasti z nepravilnimi argumenti, nepopolno argumentacijo, ki je prilagojena potrebam nesoglasij med ljudmi?

Jaz vedno rad podajam argumente spoštljivo in razumljivo. Na ta način se mi zdi, da dobimo največ posluha. Seveda pa se angažiram le takrat, ko posluh obstaja. Nimam interesa diskutirati o osnovah biologije (kako virusi in bakterije ne obstajajo in kako je v cepivih strup). Če človek prične debato z namenom provokacije, ne z željo po izmenjavi informacij, to zame ni debata in na ta način se ne mislim pogovarjati.

Kaj so specifično glede pandemije covida-19 največja vprašanja in napake, pri katerih se vidi, da ljudje niso zdravstveno pismeni oziroma je zdravstvena pismenost omejena?

Razumevanje osnovne statistike. Vse izgleda tako preprosto – deliš neke procente, neke številke in to je naenkrat vse, kar potrebuješ. To je dokaz. Niti približno. Če damo za primer, da je v neki bolnišnici 100 bolnikov, od tega 60 necepljenih in 40 cepljenih. Objaviš to številko in zate je konec debate – cepivo je brez veze.

Pa je vseeno, ali gre za državo, v kateri je cepljenih 50 % ali 90 % populacije? Če je večina populacije cepljena, v bolnišnici pa vseeno prevladujejo necepljeni, je ta številka, ki si jo objavil na hitro in z velikim ponosom, v resnici argument za cepivo, ne proti njemu. Žal pa najbrž nihče od tistih, ki tvojo objavo delijo, tega ne bo prepoznal.

Za konec še malce bolj osebno vprašanje ali dve: kako si začel z Instagramom? Nas lahko popelješ čez ti dve leti covida-19 in kako se tvoja vloga influencerja poklopi z vlogo zdravnika? Se sploh identificiraš z vlogo influencerja? Če ni skrivnost, ali v kratkem na Instagramu načrtuješ kak poseben projekt? Kako vidiš svojo prihodnost na tem omrežju?

Še vedno se nimam za “influencerja”. 🙂

Ne vem, morda zato, ker ne razumem čisto, kaj ta beseda pomeni. Vedno sem jo imel v glavi v povezavi z marketingom – torej na ljudi vplivaš, da se odločijo za določene nakupe in določene znamke, ki te sponzorirajo. Moram pa reči, da nihče ni bolj presenečen nad razvojem tega profila kot jaz. S tem mislim predvsem eksponenten poskok sledilcev. Kdaj preprosto zrem v številko na profilu in skušam doumeti, kaj pomeni. Kakšno število ljudi mi prisluhne (četudi mi zagotovo vsi ne verjamejo!). To je nor občutek in z njim pride grozna odgovornost.

Profil sem odprl leta 2018 z namenom zabave in sproščanja. Še en medicinski “meme profil”. Rast med epidemijo covida-19 pa pripisujem skoraj popolnoma svojemu načinu komunikacije. Rad bi poudaril, da sem skoraj 10.000 sledilcev dosegel, še preden sem sploh razkril svojo identiteto. Kot anonimnemu spletnemu profilu (ki je, paradoksalno, stalno opozarjal na nevarnosti dezinformacij na spletu) mi je sledilo že več kot 8000 ljudi. Na to sem ponosen, saj se mi zdi, da ta podatek pomeni, da sem “nekaj delal prav”.

Poleg študija na medicinski fakulteti sem se veliko ukvarjal z mehkimi veščinami – nastopanje, komunikacija, reševanje konfliktov, sprostitvene tehnike. Iskreno lahko rečem, da so bile pri gradnji mojega Instagram profila te veščine čisto enakovredne in enako pomembne kot moje znanje medicine.

Deli s prijatelji:

Share on facebook
Facebook
Share on linkedin
LinkedIn
Share on twitter
Twitter
Novice

Preberite tudi

Študijski obisk Islandije

V sklopu projekta “Ker alkohol ni mleko”, ki ga sofinancira Active Citizens Fund, smo v obdobju od 23. do 26. maja 2022 obiskali partnersko organizacijo