Onesnaženost zraka terja večji družbeni strošek v Ljubljani, saj gre za pomembno gospodarsko in politično središče Slovenije, ki ima v primerjavi z Mariborom več prebivalcev in dnevnih migrantov. Poleg tega se Ljubljana nahaja v kotlini, ki predvsem v zimskih mesecih še dodatno pripomore k povečani onesnaženosti zraka. V povprečju to pomeni kar 1.233 evrov na prebivalca omenjenih slovenskih mest. Vsekakor pa ne smemo zanemariti dodatnih negativnih učinkov, ki jih ima onesnažen zrak na blaginjo ljudi in samo okolje.
Najnovejša in najbolj obsežna tovrstna raziskava (dostopna tu; slovenski povzetek pa tu), ki je nastala v koordinaciji Evropske zveze za javno zdravje v sodelovanju z mednarodnim konzorcijem nevladnih organizacij v javnem interesu, skupno vključuje kar 432 evropskih mest s 130 milijoni prebivalcev iz 30 držav – med njimi tudi slovenski mesti Ljubljano in Maribor, ocenjuje, da onesnažen zrak Evropejce v povprečju stane več kot 166 milijard evrov letno, prebivalce Ljubljane in Maribora pa na letni ravni več kot 541 milijonov evrov.
Omenjena študija opredeljuje stroške zdravstvenih storitev, povezanih s tremi najbolj škodljivimi onesnaževali zraka: trdimi delci (PM), prizemnim ozonom (O3) in dušikovim dioksidom (NO2).
Raziskava vključuje najnovejše podatke, ki datirajo v čas pred pandemijo COVID-19. Ob upoštevanju podatkov v času pandemije bi bili tako stroški še višji – več raziskav je namreč dokazalo, da slaba kakovost zraka običajno poviša stopnjo umrljivosti obolelih s COVID-19. Komorbidnost (sočasna prisotnost več bolezni) je pomemben dejavnik umrljivosti bolnikov z boleznijo COVID-19, med najpomembnejšimi pa so ravno komorbidnosti povezane z onesnaženjem zraka.
V povprečju največ stroškov nastane zaradi prisotnosti trdih delcev (82,5 %, ki prihajajo iz različnih virov), sledi NO2 (15 %, večinski vir je promet) in prizemni ozon (2,5 %, zgorevanje v motorjih), čeprav se razmerja med mesti lahko močno razlikujejo. Onesnažen zrak v Srednji in Vzhodni Evropi vpliva na najvišji delež smrti, v Južni Evropi pa na najvišji razvoj kroničnih bolezni, povezanih z onesnaženjem zraka.
Rezultati raziskave kažejo, da 1 % povečanje povprečnega časa vožnje na delo poveča družbene stroške zaradi emisij PM10 za 0,29 %, zaradi emisij NO2 pa celo za 0,54 %. Prav tako 1 % povečanje deleža avtomobilov v mestu poveča skupne družbene stroške za skoraj 0,5 %. To potrjuje, da krajši čas vožnje na delo in manjši delež lastniških avtomobilov pozitivno vplivata na kakovost zraka, s tem pa se zmanjšajo tudi družbeni stroški zaradi slabše kakovosti zraka v mestu.
Člani EPHA, med katerimi je tudi Inštitut za zdravje in okolje, nagovarjajo evropske vlade, da sprejmejo politike, ki načrtujejo prehod z uporabe fosilnih goriv na alternativne rešitve brez emisij oziroma z nizkimi emisijami, vključno z električnimi vozili ter aktivno mobilnostjo (predvsem hoja in kolesarjenje), ki ima pozitivne učinke tudi na zdravje.
