Dan boja proti odvisnosti in preventivno delo

11. novembra obeležujemo dan boja proti odvisnosti. Poznamo več vrst odvisnosti, vse od zasvojenosti z nakupovanjem, delom, igrami na srečo in drugimi vedenji pa do zasvojenosti z različnimi psihoaktivnimi snovmi, med katere spadajo alkohol, tobačni izdelki ter prepovedane droge.

Med pandemijo covida-19 se je zmogljivost preventivnih ukrepov za preprečevanje odvisnosti od drog močno zmanjšala, zaznana pa je bila večja uporaba substanc, ki se zdijo bolj primerne za uporabo doma – močno se je povečala raba alkohola in pomirjeval, ravno tako je trend uporabe konoplje ostal na visokem nivoju, povečalo pa se je tudi eksperimentiranje s psihedeliki in disociativnimi drogami.

V tokratnem intervjuju smo o odvisnostih in preventivnih dejavnostih govorili z Matejem Koširjem, direktorjem Inštituta za raziskave in razvoj “Utrip”.

Se nam lahko na kratko predstavite? Kako je vaše delo na preventivi povezano z uporabo alkohola, tobaka in drugih drog?

Foto: osebni arhiv

Hvala za povabilo na intervju! Sem Matej Košir, direktor Inštituta za raziskave in razvoj “Utrip”. Že več kot 20 let delujem na področju preventive in zagovorništva. Sem avtor, soavtor in recenzent znanstvenih člankov in ocenjevalec evropskih projektov s področja zdravja in raziskovanja ter tudi redni predavatelj in izvajalec različnih izobraževanj in usposabljanj s področja preventive in zagovorništva.

V Sloveniji že več kot 10 let vodim vsebinsko mrežo “Preventivna platforma”, v kateri bolj ali manj aktivno sodeluje oziroma jo podpira več kot 40 različnih (pretežno nevladnih) ustanov in organizacij. Od leta 2006 dalje sem bil kot vodja projektov ali posameznih delovnih sklopov vključen v več kot 25 evropskih projektov s področja zdravja, notranjih zadev in pravosodja, izobraževanja, mladinskega dela in raziskovanja. Sem tudi soavtor in sorazvijalec Evropskega preventivnega kurikuluma (EUPC), ki ga je v letu 2019 izdal Evropski center za spremljanje drog in zasvojenosti (EMCDDA) in sodelavec pri posodobljeni izdaji mednarodnih preventivnih standardov na področju uporabe drog, ki sta jo v letu 2018 izdala Urad OZN za droge in kriminal (UNODC) ter Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). 

Kot vidite, je moje delo vsekakor na mnogih točkah povezano s področjem drog, tako dovoljenih kot tudi prepovedanih, vendar so usmeritve našega inštituta na področju preventive bistveno širše od tega. Zagovarjamo najnovejšo paradigmo na področju preventive, in sicer je to zagotavljanje optimalnega zdravja, ki predstavlja ravnovesje med fizičnim, čustvenim, socialnim, duhovnim in intelektualnim zdravjem. O tem se v preventivni znanosti govori že vsaj od leta 2009, omenjena paradigma pa zagotovo predstavlja enega večjih izzivov prihodnosti preventivnega dela.

Kakšno je po vaših izkušnjah stanje v Sloveniji? Ali ste zaznali kakšno spremembo pred in med pandemijo?

Če govorimo o področju preventive, je v zadnjih letih v Sloveniji sicer viden napredek, zlasti z vidika izboljševanja kakovosti ter znanja in veščin strokovnih delavcev, ki delujejo na tem področju. Vendar pa opažamo, da so še vedno marsikje po državi prisotne številne neučinkovite ali celo škodljive prakse. Na primer v šolskem in družinskem okolju ter lokalnih skupnostih so tovrstne dejavnosti neredko financirane celo iz javnih sredstev.

Zlasti v času epidemije in mnogih izzivov, povezanih z novim koronavirusom in boleznijo covid-19, bi se morala že tako omejena finančna sredstva usmerjati v kakovostne preventivne programe in intervencije, ki temeljijo na znanstvenih dokazih in ki so namenjene predvsem izboljšanju fizičnega in duševnega zdravja otrok, mladih in starejših, kakovosti preventivnih programov v vrtcih in šolah ter krepitvi družinskih veščin in pozitivnega starševstva. Pri tem je zelo pomembno, da se bolj aktivirajo lokalne skupnosti in vsi ključni lokalni deležniki.

Pandemija je zagotovo zelo jasno pokazala ogromne potrebe na terenu po kakovostnem preventivnem delu in to se pozna tudi pri vse obsežnejšem delu našega inštituta. Žal se ne bojim, da nam bi zmanjkalo dela, zlasti v obdobju okrevanja po pandemiji.

Na splošno je pandemijo zaznamoval porast uporabe alkohola in tudi prepovedanih drog. Po začetku pandemije je bilo sicer zaznanih manj novih uporabnikov prepovedanih drog, medtem ko so uporabniki (tako redni kot občasni) poročali, da so po drogah posegali večkrat kot prej. Zakaj je po vašem mnenju prišlo do teh trendov uporabe?

Žal ne spremljam ravno natančno podatkov glede uporabe prepovedanih drog, vendar pa vem iz pogovorov s strokovnjaki, ki na tem področju delajo (zlasti na terenu), da je stanje zaskrbljujoče. Po mojem prepričanju je celo večji problem kot pogostejša raba prepovedanih drog dejstvo, da je zaradi pandemije in preventivnih ukrepov zelo omejen dostop do različnih programov in intervencij ter da uporabniki prepovedanih drog precej težje pridejo do pomoči in storitev, ki jih nujno potrebujejo.

Tudi glede alkohola je stanje zaskrbljujoče. Po nekaterih razpoložljivih podatkih (npr. s strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje) se je uporaba alkohola med pandemijo kljub nekaterim omejitvenim ukrepov povečala, s tem pa tudi z alkoholom povezana problematika (npr. nasilje v družini, večji delež alkoholiziranih povzročiteljev prometnih nesreč, poslabšanje duševnega zdravja najbolj ranljivih skupin, zasvojenost z alkoholom in drugimi drogami itd.).

To pomeni, da bi se verjetno lažje spopadli tudi z pandemijo in okrevanjem po njej, če bi večjo pozornost namenili učinkovitim ukrepom alkoholne politike in na splošno kakovostni preventivi, in sicer na ravni različnih ministrstev. Enako velja za področje prepovedanih drog.

Imate kakšno projekcijo za trende uporabe po pandemiji, kakšna so vaša predvidevanja? Kaj v Sloveniji potrebujemo za izboljšanje situacije po pandemiji covida-19?

Pričakovati je, da se stanje v kratkem ne bo izrazito izboljšalo, saj je preventivno delovanje in zmanjševanje posledic pandemije na tem področju zelo povezano s pomanjkanjem finančne podpore in s tem tudi kadrovskih kapacitet.

Foto: osebni arhiv

Potrebe so se izrazito povečale, zlasti s strani centrov za socialno delo in nevladnih organizacij, pa tudi lokalnih skupnosti do neke mere. Vendar žal tisti, ki na tem področju delamo, ne moremo zadostiti vsem potrebam po izvajanju kakovostnih preventivnih programov. Zagotovo bo poslabšanje duševnega zdravja številnih ljudi pripomoglo tudi k temu, da uporaba alkohola, tobaka in prepovedanih drog ne bo manjša, kvečjemu še večja, in da bo tudi država morala na tem področju poskrbeti za drugačen pristop ter strožjo politiko, zlasti na področju alkohola.

Po drugi strani pa bo morala tudi zagotoviti, da se obstoječa zakonodaja izvaja tako, kot bi se morala. Iz izkušenj in lokalnih raziskav vemo, da zlasti mladoletniki z lahkoto pridejo do alkoholnih in malo manj z lahkoto tudi do tobačnih izdelkov, čeprav velja prepoved prodaje alkohola in tobaka mlajšim od 18 let. Ravno iz teh razlogov smo nevladne organizacije, zbrane v Slovenskem združenju za kronične nenalezljive bolezni, pred kratkim na vlado in pristojna ministrstva ter tudi politične stranke naslovile pobudo, s katero želimo opozoriti na problematiko alkohola v Sloveniji ter jih spodbuditi k spremembam in dopolnitvam zakonodaje.

Kako je pandemija vplivala na trg z drogami? Poročilo Evropskega centra za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami namreč navaja številne prilagoditve preprodajalcev, kot je rast spletnega trgovanja prek zakodirane komunikacije.

Trg prepovedanih drog se ves čas spreminja in prilagaja povpraševanju. To ni nekaj, na kar je pandemija bistveno vplivala, tem trendom smo bili priča že prej. Zagotovo se je spletna prodaja na tako imenovanem globokem ali nevidnem spletu povečala zaradi dejstva, da je bilo zaradi ukrepov in zaprtja družbe ulične prodaje manj, a kot sem že povedal, ne gre za neke nove trende zaradi pandemije.

Povečala se je tudi domača nelegalna proizvodnja, zlasti konoplje, o čemer pričajo podatki policije o zasegih in številnih odkritih zaprtih prostorih za umetno gojenje konoplje. Bi pa o tej problematiki zagotovo vedeli več povedati na policiji in Nacionalnem inštitutu za javno zdravje.

Kakšen je vpliv pandemije na preventivo kot tudi na zdravje uporabnikov in ljudi, ki se na novo srečajo z drogami (sintetični kanabinoidi, droge z nečistimi snovmi, primešavanje fentanila)?

Glede preventive je tako, da se zaradi pojava novejših drog naše delo oziroma pristopi niso ali ne bodo spreminjali. Že davno se sodobna preventiva ne usmerja več v posamezne droge ali posamezna tvegana vedenja, temveč predvsem v dejavnike tveganja in zaščitne dejavnike.

Pri različnih tveganih vedenjih se praviloma pojavijo enaki ali podobni dejavniki, kar pomeni, da kakovostni preventivni programi in politike hkrati delujejo na več dejavnikov hkrati. Nima smisla (s finančnega in kadrovskega vidika) izvajati preventivnih intervencij, ki bi bile usmerjene v eno drogo ali eno tvegano vedenje, saj s tem v smislu sodobnih dognanj preventivne znanosti ne dosežemo občutnih sprememb na bolje. Kakovostni preventivni programi so večplastni, usmerjeni v več lokacij hkrati (npr. šolo, družino, skupnost, medije, politiko idr.), povezujejo več deležnikov v skupen preventivni sistem in tako dalje.

Kako pa je pandemija vplivala na vaše delo? Ste se soočili s kakšnimi posebnimi omejitvami? 

Kot sem že omenil, so se v času pandemije potrebe po kakovostnih preventivnih programih izrazito povečale in na nas se obračajo številni centri za socialno delo, vrtci in šole ter nevladne organizacije. Žal zaradi pomanjkanja finančnih in kadrovskih virov ne zmoremo zadostiti vsem potrebam in računamo na nov razpis Ministrstva za zdravje, da bo te potrebe in zahteve ustrezno naslovil in povečal delež sredstev zlasti za promocijo in preventivne programe na področju duševnega zdravja otrok, mladih in družin. Tu so trenutno največje potrebe in prioritete preventivnega delovanja vseh nas.

Sicer pa smo kmalu po začetku pandemije občutno prestrukturirali svoje delovanje, saj zaradi preventivnih ukrepov programov nismo mogli izvajati v živo v vrtcih in šolah ter v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi. Zato smo pretežni del svojih aktivnosti preselili na spletne platforme ter tradicionalne in družbene medije.

Povezali smo se tudi z mednarodnimi partnerji, zlasti Uradom OZN za droge in kriminal, in v sodelovanju z njimi v Sloveniji izvajali kampanji “Najprej poslušaj” (“Listen First”) in “Znanost o skrbi” (“Science of Care”). Pri spletnih izobraževanjih in konferencah smo sodelovali s številnimi tujimi kolegi in kolegicami, ki jih sicer verjetno nikoli ne bi mogli gostiti v Sloveniji. S tega vidika je pandemija prinesla tudi nekaj pozitivnih rezultatov, zlasti glede novih znanj in veščin pri kakovostnem preventivnem delu.

Bi še kaj dodali? Se vam zdi, da bi bralci morali vedeti še kaj o zasvojenosti in povezavi s pandemijo covida-19?

V preventivi se moramo zlasti zavedati, da je to lahko dolgotrajen proces in da nikoli ne pridemo na končno destinacijo. Vedno bomo imeli na tej poti nove izzive in priložnosti, zlasti pa moramo svojo pozornost usmeriti v izvajanje kakovostnih standardov, tj. izvajati tisto, za kar iz preventivne znanosti vemo, da deluje. Poleg tega moramo postopoma prenehati izvajati tiste dejavnosti, za katere vemo, da ne prinašajo nobenih rezultatov ali povzročajo celo škodo (npr. pričevanja bivših zasvojencev po šolah, predavanja policistov o prepovedanih drogah in trgovanju z njimi, zastraševanje otrok in mladih pred drogami ipd.).

Izboljšati bomo morali tudi kulturo spremljanja in vrednotenja svojih programov, saj v nasprotnem primeru ne bomo vedeli, ali smo uspešni ali ne. In nenazadnje, izboljšati bomo morali tudi znanje in veščine delovne sile na področju preventive, saj lahko edino na tak način dolgoročno in trajnostno izboljšamo stanje na tem zanimivem delovnem področju. Ni nas veliko, ki delamo v preventivi, zato moramo še toliko bolje poskrbeti zase, da bomo v prihodnje lahko uspešni. Zlasti bo to pomembno v obdobju okrevanja po pandemiji.

Deli s prijatelji:

Share on facebook
Facebook
Share on linkedin
LinkedIn
Share on twitter
Twitter
Novice

Preberite tudi

Alkohol in marketing – informativna brošura

Prodaja alkoholnih pijač je osma najdonosnejša industrija – prinaša celo več denarja kot prodaja sladkih pijač. Proizvajalci alkoholnih pijač svoje izdelke zato oglašujejo na različne

Študijski obisk Islandije

V sklopu projekta “Ker alkohol ni mleko”, ki ga sofinancira Active Citizens Fund, smo v obdobju od 23. do 26. maja 2022 obiskali partnersko organizacijo