Vsako leto januarja obeležujemo mesec ozaveščanja o raku na materničnem vratu, v sklopu tega pa je prejšnji mesec potekal tudi Evropski teden preprečevanja raka na materničnem vratu. Rak materničnega vratu velja za izjemo med rakavimi obolenji, saj je o njem na voljo dovolj podatkov, da lahko preprečimo skoraj vsak nov primer tega raka z zadostno precepljenostjo proti HPV in rednim udeleževanjem presejalnih programov. Svetovna zdravstvena organizacije je zaradi dobrih rezultatov programa ZORA Slovenijo prepoznala kot državo, ki lahko med prvimi v Evropi doseže eliminacijo RMV.

Kljub temu se v Sloveniji s to vrsto letno sooča približno 100 bolnic z diagnozo raka. V današnjem intervjuju vam predstavljamo zgodbo pogumne ženske, ki je že pri 27-ih pričela svoj boj z rakom in ga tudi uspešno premagala! Kot pravi sama, rak danes ne predstavlja nujno smrtne obsodbe, pomembno pa je, da vsakršne spremembe čim prej opazimo ter se o njih posvetujemo z zdravnikom.

Ali se nam lahko na kratko predstavite?

Pozdravljeni, sem Rebeka Ritlop, stara 29 let in prihajam iz Maribora. Preseljena sem na konec Slovenije, ki je poznan po zlatih žitnih poljih, v Apaško dolino, ampak po srcu sem še vedno Mariborčanka. Sem diplomirana zgodovinarka, ki pa se vidi predvsem v oblikovanju in ustvarjanju. Sem strastna motoristka. Rada delam z ljudmi in za ljudi. Čez življenje me vodi misel, da je vsak na tem svetu z nekim razlogom, z nekim višjim namenom, le najti ga moramo. Pri 27-ih sem zbolela za rakom materničnega vratu, kmalu pa bo že eno leto, odkar sem zaključila z zdravljenjem.

Zelo nas zanima vaša zgodba od diagnoze do zdravljenja in seveda do danes. Ste se na svoji poti soočali s kakšnimi preprekami in kako ste jih premagali? Tudi zdravljenje z ohranitvijo reproduktivnih organov je nekaj posebnega – kako je potekalo in kakšne so bile morebitne posebnosti v primerjavi z drugimi vrstami zdravljenja raka na materničnem vratu?

Prve moje težave so se pojavile marca 2019, ko mi je izostalo mesečno perilo. Z možem sva se že veselila morebitnega naraščaja, po nekaj negativnih testih nosečnosti pa sem obiskala osebno ginekologinjo. Pri transvaginalnem ultrazvoku je ta opazila manjšo cisto, ki naj ne bi bila nevarna in bi se naj z zdravili vse uredilo. Na mojo željo sem imela opravljen PAP-test, čeprav sem reden bris imela odvzet leto prej, 2018. Tukaj je nastopilo nekaj težav, saj je PAP-test iz zdravstvenega zavarovanja krit vsaka 3 leta. Ker je izvid pokazal manjše spremembe, sem tako morala dvakrat vsake tri mesece ponoviti test. Ker je izvid oktobra tudi tretjič pokazal spremembe in je bil patološki, so me napotili v kolposkopsko ambulanto. Tam bi naj imela pregled marca 2020, ki pa je bil žal odpovedan, saj je k nam prišel covid-19 in so bile vse nenujne storitve odpovedane. Tako sem na pregled čakala vse do julija 2020. V kolposkopski ambulanti so opravili biopsijo, odvzeli so mi vzorce tkiva, ki pa so pokazali na spremembe CIN 3, hude spremembe celic. Septembra sem imela opravljen LLETZ. Pri posegu kirurg z električno zanko odreže tisti del materničnega vratu, kjer se s posebnim barvanjem prikažejo spremenjene celice. Na področju odstranjenega tkiva kirurg krvaveči predel požge z električnim instrumentom. Histologija odstranjenega tkiva je pokazala invazivni ploščatocelični karcinom materničnega vratu, gradus 2.

Kako sem odreagirala v ambulanti, se sama ne spomnim najbolje, najbrž je bilo veliko joka, saj so v ambulanto poklicali moža, čeprav je bilo to v času covida-19 nedovoljeno, zato vam o tem lahko kaj več pove Andrej. Prvič me je bilo resnično strah za lastno življenje. Svet se mi je podrl, zboleti mlad za rakom ni lahko. Zame je bilo predvideno standardno zdravljenje, imenovano kemoradioterapija. Z zdravljenjem se enostavno nisem strinjala, saj vsi poznamo posledice radikalnih obsevanj, z možem pa še nimava otrok, ki si jih zelo želiva. Zaprosila sem za drugo mnenje, tako so se v UKC Maribor povezali s prof. Zolajem iz Torina. Ker je bil rak lokalno napredovalen, ni pa bilo zasevkov nikjer drugje in so bile vse bezgavke na slikovni diagnostiki videti negativne, smo se dogovorili za nestandardno zdravljenje, z ohranitvijo reproduktivnih organov, katerega možnost uspeha je bila 60–40 %. Teoretično je bilo zdravljenje sestavljeno iz treh kemoterapij in v kolikor bi se tumor zmanjšal pod 25 milimetrov, bi sledila operacija.

Pred samim zdravljenjem sva z možem shranila reproduktivni genetski material. Zarodke sva shranila na Češkem v Pragi, saj je v Sloveniji zakonsko prepovedan izvoz ali uvoz reproduktivnega genetskega materiala, prav tako je zakonsko prepovedano nadomestno materinstvo.

Novembra 2020 sem tako pričela s prvo kemoterapijo, ki je bila sestavljena iz treh citostatikov in je tekla tri dni neprestano. Terapijo sem relativno dobro prenašala, prve tri dni je bilo nekaj slabosti, potem pa je bilo boljše. Med prejemanjem terapije sem se okužila še s koronavirusom, na srečo z lažjo obliko. Nekaj dni me je spremljal precej nadležen glavobol in ostala sem brez voha ter okusa. Le teden dni po prejeti terapiji sem začela izgubljati lase. Ker je bilo to vsakodnevno spremljanje izpadanja las psihično precej naporno, sem moža po nekaj dneh prosila, naj mi postriže kar vse naenkrat. Lažje je prenesti enkratno striženje, kot pa da vsak dan v umivalniku gledaš del sebe, ki ti ga je vzela bolezen. Pred drugo kemoterapijo so mi morali vstaviti centralni venski kateter, saj mi je med prejemanjem prve terapije nagajalo ožilje, ki se je, kot kaže, z vsemi štirimi branilo citostatikov. Zadnja terapija je bila najtežja, od delovanja citostatikov je bilo telo že utrujeno in splošno počutje slabo. Slabost se je pojavila že prvi dan. Z zadnjo terapijo sem zaključila januarja 2021, sledila je slikovna diagnostika in z njo veliko veselje, saj je rak skoraj v popolnosti odgovoril na kemoterapijo in se je zmanjšal nad pričakovanji.

Sledila je operacija, konec februarja sem bila sprejeta na ginekološki oddelek in bila hospitalizirana sedem dni. Opravljeno sem imela abdominalno operacijo, laparotomijo s horizontalnim rezom, invaziven poseg v trebušno votlino. Laično povedano sem bila pod popkom, nad sramno kostjo, prerezana od kolka do kolka. Med operacijo so mi opravili limfadenektomijo, preventivo so odstranili tudi 20 bezgavk v ingvinalnem predelu, kar se mi je pričelo odražati z limfedemom. Operacija naj bi trajala nekje od 2 do 3 ure, ker pa sem med samim posegom izgubila veliko količino krvi, se je vse skupaj zavleklo na slabih 5 ur. Okrevanje po tako obsežni operaciji je dolgotrajno, ampak se je izplačalo, saj sem po nekaj dneh prejela novice, ki so mi dale možnost ponovno zaživeti. Rak je bil v popolnosti odstranjen. 

Zdravljenje raka materničnega vratu oz. ginekoloških rakov predvideva način zdravljenja, s katerim bolnica izgubi možnost zanositve, kar je za nas mlajše bolnice lahko zelo zelo travmatično. Zato je bilo moje zdravljenje specifično, saj sem ohranila to možnost zanositve. Razlika v zdravljenju je bila ta, da jaz nisem imela obsevanj, za katera pa vsi vemo, kakšne posledice lahko pustijo na okoliške organe. Pri raku materničnega vratu se uporabljajo radikalna obsevanja, ki pa poškodujejo maternico in tudi če si bolnica shrani reproduktivni genetski material, ga potem ne morejo nikjer uporabiti. Res pa je, da morajo biti za tak način zdravljenja, kot sem ga imela sama, izpolnjeni pogoji, da bo lahko uspešno. Vse je odvisno od vrste in velikosti raka.

Katero lekcijo bi še posebej izpostavili in položili na srce komu drugemu, ki se sooča s podobno situacijo?

Vsem, ki se soočajo s podobno situacijo, želim obilo, obilo poguma. Tudi, ko bo zares težko, ne izgubite upanja. Bodite aktivni pacienti, sodelujte pri načrtovanju zdravljenja in ga skrbno spremljajte. Vse pa si beležite, saj nam v poplavi informacij marsikaj uide. Naj vas ne bo strah vprašati zdravnikov še najbolj norih vprašanj, nobeno vprašanje ni noro, če nas odgovor pomiri. Nikoli ne podvomite v svoj uspeh! Obrnite se na društva, ki vam lahko olajšajo pot do zdravja. Na segmentu ginekoloških rakov se lahko obrnete na Sekcijo za pomoč ženskam z raki rodil v okviru združenja Europa Donna Slovenija. 

Kaj po vašem mnenju potrebujejo osebe z rakom (materničnega vratu ali širše) v Sloveniji? Kaj bi opredelili kot nekaj pozitivnega, kar v Sloveniji že imamo oziroma zelo dobro poteka, in kaj so tiste stvari, pri katerih se čuti pomanjkanje podpore in storitev?

Ne vem, kako sicer poteka zdravljenje v “normalnem” času, sama sem se zdravila v času covida-19 in zaradi tega je marsikje prišlo do zapletov, saj je bilo to vsem novo. Predvsem bi izpostavila hitro diagnostiko, ki je pri raku zelo pomembna, saj šteje vsak dan. Med zdravljenjem samim je za paciente kar precej dobro poskrbljeno, po zdravljenju pa je pacient nekako prepuščen sam sebi. Manjka ta povezava med terciarno in primarno ravnjo zdravnikov. Sama sem se zdravila v UKC Maribor, kjer je Onkološki oddelek precej mlad. Čeprav se osebje oddelka trudi po vseh zmožnostih, je treba za celostno rehabilitacijo pacientov še marsikaj dodelati, medtem ko je OI Ljubljana velik center in imajo pod eno streho res ogromno strokovnjakov za različne ravni zdravljenja ter je za paciente resnično dobro poskrbljeno. V Sloveniji imamo tri odlične presejalne programe ZORA, DORA in Svit za zgodnje odkrivanje raka in ljudje naj se odzovejo na vabila teh programov. Prisluhnite svojemu telesu, saj ga sami najboljše poznate. V kolikor opazite spremembe, se obrnite na svojega zdravnika.

Kaj vam osebno pomeni svetovni dan boja proti raku? Individualno ste zelo aktivni pri ozaveščanju širše javnosti, kako se tega lotevate in zakaj se vam zdi tako udejstvovanje ključnega pomena?

Menim, da je svetovni dan boja proti raku še en dan, s katerim lahko pokažemo, da je rak nekako še vedno tabu tema, predvsem ginekološki raki. Ljudje neradi govorijo o bolezni, dokler ne doleti njih ali njihovih najbližjih. Širšo javnost je treba osveščati o problematiki te bolezni, saj je vse pogostejša, bolezen ne izbira, ne šteje let in vedno pride ob napačnem času. Na bolezen nismo nikoli pripravljeni. Z delitvijo svoje izkušnje želim pokazati, da rak danes v veliki večini ni več nujno smrtna obsodba. Rak, odkrit v začetnem stadiju, je namreč zelo dobro ozdravljiv. Verjamem, da je povezovanje onkoloških bolnikov zelo pomembno, saj s tem ob prejeti diagnozi dobiš občutek, da nisi sam, da si del nečesa. Dobiš občutek pripadnosti in sprejetosti. 

Ali bi želeli še kaj deliti z našimi bralci?

Ob diagnozi raka vedite, da niste sami, za pomoč se obrnite na različna onkološka društva, sama sem se med zdravljenjem obrnila na združenje Europa Donna Slovenija, v okviru katerega je tudi sekcija za pomoč ženskam z raki rodil. Moj prvi stik s pomočjo je bila vodja sekcije, Anita Štricelj, ki mi je s svojim znanjem in srčnostjo olajšala pot do rehabilitacije.