Vsako leto 14. novembra obeležujemo svetovni dan diabetesa, ki je kronična nenalezljiva bolezen, pri kateri celice trebušne slinavke ne proizvajajo dovolj inzulina.

Diagnoza za bolnika pogosto pomeni velike spremembe življenjskega sloga, saj so za urejenost bolezni pomembni gibanje, zdrava prehrana, obvladovanje stresa … Na nadzorovanje bolezni je med drugim vplivala tudi pandemija covida-19, saj so se številni bolniki soočili z omejitvami gibanja, povišanim stresom ali slabšim duševnim zdravjem, težavami zaradi drugačnega dostopa do zdravstvenih storitev …

O vsem tem smo se pogovarjali z Robertom Grattonom, predsednikom Zveze društev diabetikov Slovenije.

Se nam lahko na kratko predstavite? Kaj za vas pomeni to, da diabetes spada med glavne štiri kronične nenalezljive bolezni (poleg raka, srčno-žilnih obolenj in pljučnih bolezni)?

Zveza društev diabetikov Slovenije (ZDDS) obstaja že 65 let. V zvezi je združenih 39 društev iz vse Slovenije. ZDDS deluje na področju informiranja ter preventive sladkorne bolezni in njenih posledic. Je tudi član Državnega programa za obvladovanje sladkorne bolezni, izvajamo šolsko tekmovanje iz znanja sladkorne bolezni na osnovnih in srednjih šolah, akcijo #Darujem kilometre, aktivnosti ob svetovnem dnevu sladkorne bolezni …

Veliko oseb s sladkorno boleznijo ima poleg sladkorne bolezni še eno ali več drugih “bolezni”, tudi kroničnih nenalezljivih bolezni. To nam daje veliko odgovornost, saj delujemo v imenu in za osebe s sladkorno boleznijo v Sloveniji, tudi v povezavi z ostalimi humanitarnimi organizacijami.

Iz lanskega leta izvira podatek, da ima 1 od 10 odraslih diabetes, kar pomeni 573 milijonov odraslih z diabetesom na svetu. Kako se to odraža na situaciji v Sloveniji?

Vsako število, ki je večje od nič, je preveliko. Vendar je realnost precej drugačna. Leta 2045 naj bi bilo na svetu več kot 730 milijonov oseb s sladkorno boleznijo. 

V Sloveniji imamo približno 130.000 diabetikov, po podatkih NIJZ pa ima še približno 70.000 oseb sladkorno bolezen, vendar tega ne vedo. Po podatkih NIJZ število oseb s sladkorno boleznijo v Sloveniji narašča, kar pomeni večji pritisk tako na ambulante za diabetes kot tudi na ambulante družinske medicine.

Diagnoza sladkorne bolezni za bolnike pomeni prilagoditev življenjskega sloga. Kako je na to vplivala pandemija covida-19 in kaj vse se je za diabetike v tem času spremenilo? Kako so se morali prilagoditi?

Vsaka diagnoza bolezni pomeni prilagoditev življenjskega sloga, v času pandemije covida-19 pa so se stvari še poslabšale. Spremenil se je način komunikacije med zdravstvenim osebjem in bolnikom (prej je bilo več osebnega stika, sedaj je več elektronske komunikacije), dostop do zdravil, dostop do zdravstvenih storitev na primarni in sekundarni ravni je otežen. Število opravljenih preventivnih pregledov odraslih v timu družinske medicine je bilo v letu 2020 39.799, kar je v primerjavi z letom 2019, ko je bilo pregledov 78.802, kar za polovico manj.

Osebe s sladkorno boleznijo so se bile primorane prilagoditi novim razmeram z uporabo e-medicine. Za mlajše osebe to ni predstavljalo večjega problema, za starejše osebe pa je to lahko velik problem, če nimajo pomoči mlajših oseb.

Kaj sama okužba s covidom-19 pomeni za bolnika z diabetesom? Podatki namreč kažejo, da je izid okužbe odvisen od stopnje urejenosti sladkorne bolezni, starosti in ostalih pridruženih bolezni. Večje naj bi bilo tudi tveganje za okužbo, umrljivost pri okužbi s koronavirusom pa naj bi bila 2–3-krat višja pri ljudeh s SB. 

Pri osebah z neurejeno sladkorno boleznijo so zapleti z okužbo s koronavirusom hujši kot pri osebah z urejeno boleznijo. Bolje kot je urejena sladkorna bolezen, manj zapletov lahko pričakujemo pri obolelosti s covidom-19. 

Seveda so tukaj še drugi elementi, ki lahko poslabšajo potek bolezni covid-19, kot so starost, druge pridružene bolezni, slabše delovanje imunskega sistema …

Kako je pandemija vplivala na vaše delo in delo lokalnih društev – ste morali aktivnosti prestaviti v virtualno okolje ali so vaši preventivni programi delovali brez prekinitev? 

Delo na ZDDS pa tudi v društvih je potekalo drugače. ZDDS je večji del svojih aktivnosti prestavila v virtualno okolje. Istočasno smo morali pregledati, kaj lahko in česa ne moremo prestaviti v takšno okolje, ali je potreben drugačen pristop, ali moramo zmanjšati aktivnost … Velika večina programov ZDDS je potekala naprej tudi v času covida-19, seveda z vsemi omejitvami, ki so veljale v tistem času.

Ravno tako so se morala tudi društva prilagoditi novonastali situaciji. Tako so društva nekatere programe okrnila, druge prestavila v virtualno okolje. Vsako društvo je delovalo v okviru svojih zmožnosti.

Ali ste se močno osredotočali na ozaveščanje o posledicah covida-19 med bolniki s sladkorno boleznijo in kako je to ozaveščanje potekalo? 

Celotno obdobje poteka pandemije smo na ZDDS ozaveščali svoje člane glede vseh novosti in jim posredovali informacije, ki so nam bile na razpolago. 

To smo počeli prek svoje spletne strani, Facebooka, revije Sladkorna ter drugih razpoložljivih kanalov (radio, TV …). Seveda pa smo to počeli v sodelovanju z Ministrstvom za zdravje, Nacionalnim inštitutom za javno zdravje in drugimi pristojnimi institucijami.

Se vam zdi, da je bila zaradi osredotočenosti na pandemijo kakšna druga tema, povezana s sladkorno boleznijo ali ostalimi tveganji za nastanek KNB, postavljena na stranski tir?

Na začetku pandemije skorajda ni obstajala druga tema kot samo covid-19. Še danes covid-19 zavzema večji del naših življenj, tako na področju zasebnega kot družbenega ali delovnega okolja. Zaradi tega marsikatera tema ni dovolj izpostavljena.

Večji problem pa je pri preventivni dejavnosti in odkrivanju oseb s kroničnimi nenalezljivimi boleznimi oziroma zapleti pri kroničnih boleznih.

Kako kot nevladniki gledate na omejeno delovanje diabetoloških ambulant oziroma prilagojene storitve zdravstvenega sistema v času pandemije? Kako je to vplivalo na vas in na vaše člane oziroma bolnike?

Delovanje ambulant za diabetes je bilo po Sloveniji v času pandemije različno organizirano. Nekatere ambulante so v tem obdobju delovale “skoraj” normalno, druge so imele manjše težave. V glavnem pa so ambulante za diabetes delovale in obravnavale vse osebe s sladkorno boleznijo. Večji problem so imele ambulante družinske medicine (otežena dostopnost, komunikacija, informiranost …).

Delovanje ambulant za diabetes ter ambulant družinske medicine je imelo večji vpliv na osebe s sladkorno boleznijo, ne toliko na društva ali ZDDS. Osebe s sladkorno boleznijo so se prilagodile novi situaciji. Pričele so z uporabo obravnav prek elektronskih medijev, prek drugih telekomunikacijskih naprav, prevzele večjo odgovornost za svoje zdravje (opolnomočenje) … Ljudje pa imajo kljub vsemu še vedno najraje osebni stik z zdravnikom.

Kakšna je vaša izkušnja s telemedicinskimi obravnavami, ki so se v času covida-19 povečale?

Mlajše osebe s sladkorno boleznijo so bile zelo odprte in so hitro sprejele ta način komunikacije. Ta način obravnave se bo najverjetneje v prihodnosti še bolj razširil. Seveda je pri takem načinu obravnave najprej treba ustrezno usposobiti tako ambulante za diabetes in ambulante družinske medicine kot tudi osebe s sladkorno boleznijo, da ne bi prihajalo do nepotrebnih zapletov.

Bi želeli še kaj dodati ali posebej izpostaviti?

Posameznik lahko največ naredi za svoje zdravje, osebe s sladkorno boleznijo pa se morajo poleg splošnega zdravja ukvarjati še s “svojo” boleznijo. Kljub vsemu pa lahko oseba z urejeno sladkorno boleznijo živi kakovostno in dolgo življenje. Za to se pa splača potruditi!