V okviru KNB je slaba zdravstvena pismenost povezana z bolj tveganim vedenjem, slabimi zdravstvenimi odločitvami in slabšim zdravjem. Že več let se veščino zdravstvene pismenosti obravnava kot ključno orodje za preprečevanje nenalezljivih bolezni z vlaganjem v izobraževanje in komunikacijo, s strateškimi prizadevanji za trajnostne, dolgoročne ukrepe, ki se začnejo zgodaj v življenju.

Težave z zdravstveno pismenostjo so pogosto povezane s pomanjkanjem ustreznih kompetenc za skrb za svoje zdravje in zdravje drugih. Izboljševanje zdravstvene pismenosti je deljena odgovornost, saj si jo delijo posameznik, zdravstveno osebje, izobraževalne inštitucije in organizacije, ki operirajo z zdravstvenimi podatki. Razvijanje zdravstvene pismenosti pomeni tudi poudarjanje zmožnosti ljudi, da zdravstvene informacije pravilno uporabljajo, namesto da bi jih le razumeli, kar je izrednega pomena pri kroničnih nenalezljivih boleznih.

Tokrat smo o zdravstveni pismenosti v okviru KNB govorili s specializantom radiologije Simonom Rekanovičem, ki je kot zdravnik aktiven tudi v okviru nujne medicinske pomoči.

Kakšna je vloga zdravstvene pismenosti v tvojem življenju, okolju, poklicu?

Sem specializant radiologije, zaposlen v Zdravstvenem domu Ravne na Koroškem, in se že 3. leto vključujem v delo nujne medicinske pomoči na Ravnah, v rednem delovnem času pa krožim na Kliničnem inštitutu za radiologijo v UKC Ljubljana. V času prvega vala epidemije sem več mesecev opravljal tudi delo zdravnika v sprejemni ambulanti za respiratorne infekte.

Že 16 let živim z diagnozo celiakije in s to kronično boleznijo, vsaj po mojem občutku, živim popolnoma normalno, sam pa si zagotovo ne bi nikoli rekel, da sem “bolan”. Z zdravstveno pismenostjo se dnevno srečujem pri svojem delu.

Kako se s problemom zdravstvene pismenosti srečujete zdravniki nujne medicinske pomoči kot delujoči na prvi bojni liniji v zdravstvenem sistemu?

Kot zdravnik se, predvsem v urgentni službi, zaradi trenutnega stanja srečujem tako z resnično akutno bolnimi kot tudi z bolniki s številnimi kroničnimi težavami, ki zaradi razmer ali trenutne stiske poiščejo nujno medicinsko pomoč.

Opažam, da se, kljub dostopnosti strokovnih, preverjenih in verodostojnih virov, številni bolniki po informacije zatekajo k nepreverjenim virom, populističnim medijem, tudi k družbenim omrežjem. Tovrstne informacije je preprosto interpretirati povsem napačno in tako pogosto z vprašanji in polni dvoma prihajajo po pojasnila in nasvet.

Vseeno lahko na tej točki pohvalim številne, ki zelo kritično prebirajo informacije in se name dobronamerno obrnejo z izdelanimi in težkimi vprašanji – nemalokrat pa mi tudi sami dodajo kakšno idejo o diferencialni diagnozi ali povsem drugačnem pogledu na stanje – in to je dobro!

Kakšna je vloga različnih deležnikov (od raznih organizacij in inštitucij pa vse do zdravnikov in posameznikov), da razvijejo svoje sposobnosti zdravstvene pismenosti in kako lahko k izboljševanju te pismenosti še dodatno prispevajo zdravniki in inštitucije?

Če kdaj, je to sedaj, v teh časih poplave informacij in zavajajočih virov, nujno. Sposobnost pridobitve ustreznih informacij o zdravstvenem stanju in zdravljenju, ki jih znamo nato še kritično interpretirati, je izrednega pomena, ne samo za strokovne delavce, ampak tudi za laike.

Tu namreč sam zelo nerad rečem, da je nekdo laik, saj se mi zdi logično in povsem razumno, da bo posameznik z npr. sladkorno boleznijo tipa 1 vsaj v določenih pogledih bistveno bolje poznal in razumel celostno podobo bolezni, zdravljenja, uravnavanja svojih nivojev glukoze v krvi in tudi najnovejših možnosti, ki so dobre zanj – gre namreč za njegovo zdravje. K temu največ prispevamo vsi, ki si vzamemo čas in bolniku ali iskalcu informacij v skladu s časovnimi možnostmi podamo najustreznejšo razlago stanja in svojih odločitev.

Kakšne so tvoje izkušnje s pacienti – kaj so najpogostejše napake in napačno razbrani podatki na področju KNB s strani pacientov?

Največkrat se srečam z obolenji srčnožilnega sistema in onkološkimi bolniki ter starejšimi s številnimi boleznimi, pri tem pa skoraj brez izjem najpogosteje naletimo na težave pri razumevanju kompleksnosti in vzročne povezanosti med posameznimi dejavniki, ki v skupnem seštevku veliko doprinesejo k njihovemu trenutnemu stanju. Če na hitro dam primer: visok tlak v enem trenutku dneva ni nujno odraz napake v meritvi ali le enega slanega obroka, lahko gre za več dni trajajočo težavo, za nov zaplet ali za dietni prekršek in vsak izmed teh bo v določenih okoliščinah vodil v različne končne odločitve, spremembo terapije ali celo nujno obravnavo pri kardiologu. Za razumevanje tega scenarija pa je potreben več kot en prebran poljudni članek, potrebno je razumevanje vsaj osnovne patofiziologije nastanka težave, vsaj okviren občutek o možni terapiji in ustreznem nadaljnjem zdravljenju.

Na kratko bi torej rekel, da je bolj splošno najpogostejša napaka ravno tu – prehitro sklepamo in premalo kritično presojamo lastno razumevanje bolezni.

Katere so najpogostejše napake, ki jih delajo zdravniki pri podajanju informacij?

Tu sem lahko kratek – premalo informacij, češ da jih bolnik tako ali tako ne potrebuje. Zaplete pa se pri vprašanju, ali je za obsežno pojasnilo vedno čas, in če ga ni (kar je zelo pogosto, v trenutnih razmerah v našem zdravstvu absolutno prepogosto), kdo bo to ustrezno edukativno in pojasnilno vlogo prevzel – Google ali kakšen medijski vplivnež?

Faktorji, ki prispevajo k slabši zdravstveni pismenosti, zajemajo tudi nižjo stopnjo izobrazbe, kljub temu pa smo priča trendu (še posebej v povezavi s covidom-19) zavračanja informacij in napačne interpretacije s strani visoko izobraženih posameznikov. Kaj je po tvojem mnenju pripomoglo k temu?

Iskreno povedano – ne vem. Se že dolgo sprašujem, kaj se nam je zgodilo, in v sebi še vedno trdno verjamem – za uspešno delovanje družbe je potrebno vsaj do neke mere ustrezno zaupanje v mnenje strokovnjakov. Kdo so strokovnjaki, pa je stvar izobrazbe in izkušenj.

Tako torej jaz nisem strokovnjak za gradbeni material pri gradnji nizkoenergetske stavbe in ravno tako strokovnjak tega področja verjetno nima in ne more imeti enakovrednega mnenja o zdravljenju kompleksne virusne pljučnice z bakterijsko superinfekcijo. Sam se bom po prve informacije obrnil na strokovnjaka ali več strokovnjakov in ustrezno literaturo za gradnjo, po mnenje o zdravljenju pa na specialista infektologa ali skupino specialistov, ki je spisala smernice za zdravljenje.

“Razvijanje zdravstvene pismenosti pomeni tudi poudarjanje zmožnosti ljudi, da zdravstvene informacije pravilno uporabljajo, namesto da bi jih le razumeli.” Zakaj po tvojem mnenju ljudje informacij, ki jih razumejo, potem tudi ne uporabljajo pri svojih odločitvah, povezanih z lastnim zdravjem (npr. oseba z mejnim holesterolom se zaveda, kako se mora prehranjevati, gibati, vendar ne ravna v skladu s tem zavedanjem)?

Pogosto bo v teh primerih najverjetneje šlo za navade in vzorce vedenja, ki izvirajo globoko v naših vrednotah in jih je izredno težko spremeniti. Redko se mi zgodi, da bolnik ne razume svojih napačnih dejanj ali navad, ki mu škodijo, a za spremembo je potrebna še ogromna količina vztrajnosti, energije, navsezadnje tudi dober in premišljen načrt – zakaj tega v resnici ne naredimo, je verjetno vprašanje za strokovnjake kakšne druge stroke, ki se ukvarja s področjem notranje motivacije, navad in osebnostjo.

Če se navežemo na prejšnje vprašanje – zakaj se ljudje na nevarnosti dejavnikov tveganja ne odzivajo, na hude diagnoze pa se (npr. neka oseba vse življenje kadi in razume informacije o škodljivosti kajenja, šele ob diagnozi raka pa začne tudi delovati v skladu z informacijami)? Meniš, da ima pri tem kakšno vlogo tudi čustven odziv?

Na žalost prepogosto videna zgodba. Težko vprašanje, brez dobrega odgovora. Iz izkušenj lahko rečem, da gre v teh krutih situacijah velikokrat za občutek strahu, neizbežne usode in dokončnosti diagnoze, ki doleti posameznika, ki nas vse do neke mere strezni in postavi življenje v drugo luč. Ali je dejansko odgovor v tem, pa bi morali vprašati ljudi, ki so v takšni situaciji.

Kako se pravilno spopasti z nepravilnimi argumenti, nepopolno argumentacijo, ki je prilagojena potrebam nesoglasij med ljudmi (kar se je še posebej izkazalo za resnično med pandemijo covida-19)?

Preprosto – zatekajmo se k mnenjem stroke in poštenih ljudi, pri tem pa seveda sledimo tudi zdravi pameti in se ne spuščajmo v nepotrebne konflikte, sovražni govor in verbalno obračunavanje. Na svetu je dovolj hudega in veliko zadev, ki so precej bolj vredne našega časa kot en spopad v rubriki Facebook komentarjev.

Bi še kaj dodal? Se ti zdi, da bi morali bralci vedeti še kaj več o zdravstveni pismenosti?

Kot posameznik s kronično boleznijo in ne kot zdravnik si želim preverjenih informacij, zavedam pa se svoje pristranskosti pri njihovem pridobivanju in interpretaciji. Vsem bi tako dobronamerno položil na dušo, da se o svojem stanju izobrazijo na ustrezen način, da prevzamejo aktivno vlogo pri svojem zdravju in se z vprašanji obračajo na pristojne strokovnjake. Dobro je, da si vzamemo čas in poskušamo razumeti svoje zdravstveno stanje, ob tem pa zdravstveno osebje sprejmemo kot sogovorca, ki mu je vredno prisluhniti.