Kaj se zgodi s telesom, ko prenehamo kaditi – in kaj vemo o konoplji?

Prenehanje kajenja je ena najpomembnejših odločitev za zdravje. Ko človek preneha kaditi, se prekine vsakodnevna izpostavljenost ogljikovemu monoksidu, drobnim delcem, dražečim snovem in številnim strupenim, tudi rakotvornim produktom izgorevanja. Telo tako okreva in se obnovlja, zmanjšujejo se nadaljnje poškodbe tkiv, na katere vpliva kajenje, postopoma pa se začnejo odpravljati nekatere posledice kajenja. ⁽¹⁾

Koristi prenehanja kajenja se kažejo po vsem telesu. Zmanjša se obremenitev srca in ožilja, sčasoma pa tudi tveganje za srčni infarkt, možgansko kap in druge bolezni srca in ožilja. Postopoma se zmanjšuje tudi tveganje za nastanek pljučnega raka in številnih drugih vrst raka. Koristi so prisotne ne glede na starost in trajanje kajenja, čeprav praviloma velja, da zgodnejše prenehanje prepreči več škode. Tveganja se ne zmanjšajo vsa enako hitro: nekatere spremembe se začnejo že kmalu po prenehanju kajenja. Za pomembno zmanjšanje tveganja za nastanek kroničnih nenalezljivih bolezni pa lahko mine več let brez kajenja. ⁽¹⁾

Dihala se začnejo postopoma čistiti

Kajenje poškoduje sluznico dihalnih poti in ovira delovanje migetalk, ki skupaj s sluzjo odstranjujejo vdihane delce in mikroorganizme. Po prenehanju kajenja se lahko ta naravni sistem čiščenja začne izboljševati. ⁽²⁾

Ko se draženje dihalnih poti zmanjšuje in njihovo čiščenje izboljšuje, se lahko zmanjšajo kašelj, nastajanje sluzi, piskanje in zadihanost. Prenehanje kajenja prav tako upočasni pospešeno zmanjševanje pljučne funkcije, kar je še posebej pomembno pri ljudeh s kronično obstruktivno pljučno boleznijo (KOPB). Prenehanje kajenja sicer ne more ponovno ustvariti že uničenih sapnic (bronhijev) oziroma odpraviti že napredovanih pljučnih bolezni, lahko pa pomembno upočasni nadaljnje propadanje pljuč. ^{(1, 3)}

Raziskave kažejo, da lahko po prenehanju kajenja pride tudi do obnove na ravni celic. Manj poškodovane, prej mirujoče celice lahko sodelujejo pri ponovnem obnavljanju bronhialne sluznice. To ne pomeni, da se iz pljuč odstranijo vse poškodovane celice ali da kajenje ni pustilo posledic, kaže pa, da se nekateri popravljalni procesi nadaljujejo tudi po več letih kajenja. ⁽⁴⁾

Kaj pa prenehanje kajenja konoplje?

Čeprav večina raziskav o okrevanju telesa po prenehanju kajenja obravnava tobak, tudi dim konoplje draži dihalne poti. Redno kajenje konoplje je povezano predvsem s simptomi kroničnega bronhitisa, kot so jutranji kašelj, izkašljevanje sluzi in piskanje pri dihanju. ^{(5, 6)}

Najbolj neposredne podatke ponuja longitudinalna raziskava 1037 mladih odraslih, ki jih je spremljala več let. Pogosta uporaba konoplje je bila povezana s kašljem, izkašljevanjem in piskanjem. Pri ljudeh, ki so uporabo konoplje zmanjšali ali opustili, se je pojavnost teh simptomov zmanjšala na raven, ki je bila podobna tisti pri ljudeh, ki konoplje niso uporabljali. Rezultati so upoštevali tudi kajenje tobaka, astmo, spol in starost. ⁽⁵⁾

Podobne ugotovitve je pokazalo skoraj desetletno spremljanje 299 ljudi, ki so redno oziroma intenzivno kadili konopljo, tobak ali oboje. Nadaljevanje kajenja konoplje ali tobaka je bilo povezano z večjo verjetnostjo kroničnega bronhitisa, medtem ko so imeli nekdanji kadilci bistveno manj simptomov. Prenehanje kajenja konoplje lahko torej omogoči umirjanje kroničnega draženja dihalnih poti ter zmanjšanje kašlja in izkašljevanja. ⁽⁶⁾

Opozarjamo pa, da dosedanje raziskave o konoplji dokazujejo predvsem izboljšanje dihalnih simptomov, ne pa neposredne regeneracije pljučnega tkiva. Kljub temu zmanjšanje ali izginotje simptomov kroničnega bronhitisa jasno kaže, da se lahko dihala po prenehanju vsaj funkcionalno opomorejo. ^{(5, 6)}

Prenehanje kajenja tobaka in konoplje zato ni koristno samo zaradi zmanjšanja prihodnjih tveganj. Z njim se prekine nadaljnja izpostavljenost dimu, zmanjšata se draženje in vnetje dihalnih poti ter ustvarijo pogoji, v katerih se lahko začnejo naravni procesi okrevanja telesa. ^{(1, 2, 5, 6)}