Mladi danes odraščajo v času izrazitih družbenih sprememb. Digitalizacija, družbena omrežja, podnebne spremembe, negotovost glede prihodnosti, vse večji pritiski glede uspeha in drugi izzivi pomembno vplivajo na njihovo zdravje in dobrobit. V zadnjih letih številne mednarodne raziskave opozarjajo na porast duševnih stisk med mladimi ter na naraščajoče neenakosti v zdravju (WHO, 2021; OECD, 2021). Hkrati se spreminja tudi razumevanje zdravja. Svetovna zdravstvena organizacija zdravja ne opredeljuje zgolj kot odsotnost bolezni, temveč kot stanje telesnega, duševnega in socialnega blagostanja (WHO, 1948). To pomeni, da na zdravje mladih vplivajo številni medsebojno povezani dejavniki, kot so družinski odnosi, šolsko okolje, vrstniške skupine, ekonomske razmere, mediji, širše družbene politike ipd.
Takšno razumevanje zdravja zahteva tudi drugačen pristop k preventivi. Sodobna preventiva ni več usmerjena zgolj v preprečevanje posameznih tveganih vedenj, temveč predvsem v krepitev zaščitnih dejavnikov, razvoj življenjskih kompetenc in ustvarjanje okolij, ki mladim omogočajo zdrav razvoj ter aktivno vključevanje v družbo (WHO, 1986; WHO, 2021).
Pri tem ima pomembno vlogo mladinski sektor. Mladinske organizacije predstavljajo prostor, kjer mladi prostovoljno sodelujejo, prevzemajo odgovornost, razvijajo svoje potenciale ter skozi praktične izkušnje pridobivajo kompetence, ki jih formalni izobraževalni sistem pogosto težje razvija. Prav zato je kakovostna preventiva tesno povezana z neformalnim učenjem.
Kaj danes razumemo kot učinkovito preventivo?
Pred nekaj desetletji so preventivni programi večinoma temeljili na predpostavki, da bodo mladi sprejemali bolj zdrave odločitve, če bodo imeli dovolj informacij o škodljivosti posameznih vedenj. Danes vemo, da le-ta praksa ne prinese pozitivnih rezultatov. Samo posredovanje informacij nima velikega vpliva na vedenje mladih. Veliko učinkovitejši so programi, ki mladim omogočajo aktivno sodelovanje, razvijanje socialnih in čustvenih kompetenc, kritičnega mišljenja ter praktično uporabo znanja (Nation idr., 2003; UNESCO, 2021; WHO, 2021).
Nation in sodelavci (2003) so ugotovili, da so uspešni programi celostni, razvojno prilagojeni, dovolj intenzivni, vključujejo različna življenjska okolja mladih, temeljijo na pozitivnih odnosih ter omogočajo aktivno udeležbo mladih. Prav tako jih izvajajo ustrezno usposobljeni strokovni delavci. Pomemben premik predstavlja tudi razvoj pristopa pozitivnega razvoja mladih (ang. Positive Youth Development – PYD), ki mlade obravnava kot nosilce potencialov in ne kot skupek tveganj. Namesto vprašanja, kako preprečiti težave, PYD izhaja iz vprašanja, kako ustvariti pogoje, v katerih bodo mladi lahko razvili svoje sposobnosti, samozaupanje, občutek pripadnosti, odgovornosti in pripravljenost za prispevanje k skupnosti (Lerner idr., 2015).
Neformalno učenje kot temelj sodobne preventive
Večina značilnosti učinkovite preventive se neposredno prekriva z načeli neformalnega učenja, saj temelji na prostovoljni udeležbi, aktivni vlogi udeležencev, učenju skozi izkušnjo, refleksiji ter povezovanju naučenega z vsakdanjim življenjem (European Commission, 2018).
Posebna prednost neformalnega učenja je način, kako mladi pridobivajo znanje. Namesto pasivnega poslušanja sami raziskujejo, razpravljajo, rešujejo probleme, preizkušajo različne pristope in skozi refleksijo oblikujejo lastno razumevanje. Takšno učenje bistveno povečuje notranjo motivacijo ter omogoča globlje in trajnejše spremembe. Pri tem igra pomembno vlogo izkustveno učenje. Kolb (1984) je pokazal, da posamezniki največ znanja pridobijo takrat, ko konkretno izkušnjo povežejo z refleksijo, oblikovanjem novih spoznanj in njihovo uporabo v novih situacijah.
Ena najmočnejših povezav med preventivo in neformalnim učenjem je razvoj socialnih in čustvenih kompetenc. Izkazalo se je, da imajo udeleženci po zaključku programov, osredotočenih na emocionalno in socialno učenje, pomembno bolj razvite socialne veščine, boljšo samoregulacijo, več empatije, boljše medosebne odnose ter manj vedenjskih težav. Poleg tega dosegajo boljše učne rezultate (CASEL; Durlak idr., 2011). Podobne ugotovitve potrjuje tudi OECD (2021), ki poudarja, da socialne in čustvene kompetence pomembno vplivajo na duševno zdravje, šolsko uspešnost, zaposljivost ter kakovost življenja posameznika. To so kompetence, ki jih mladi najlažje razvijajo skozi sodelovanje, skupinsko delo, prostovoljstvo, mladinske projekte, vrstniško učenje in aktivno participacijo.
Pomembna posebnost mladinskega dela je tudi odnos med mladinskim delavcem in mladim. Za razliko od številnih drugih okolij temelji na prostovoljnosti, zaupanju in mentorskem odnosu. Mladi niso ocenjevani, temveč imajo možnost raziskovati, preizkušati nove vloge, izražati svoja stališča in delati napake brez strahu pred neuspehom. Občutek psihološke varnosti, ki se praviloma razvije v takem odnosu, pomembno prispeva k učenju, motivaciji in razvoju odpornosti. Pomembno vlogo ima tudi vrstniško učenje. Mladi informacije pogosto lažje sprejemajo od vrstnikov, s katerimi se identificirajo. Zato številni preventivni programi vključujejo vrstniške izvajalce.
Preventiva kot proces opolnomočenja mladih
Če želimo doseči trajne učinke, preventiva ne sme ostati omejena na posamezne delavnice in izolirane iniciative, ampak je pomembno, da mladim omogoča postopno pridobivanje znanja, kompetenc, odgovornosti ter aktivno vključevanje v skupnost.
In tu mladinsko delo predstavlja pomembno dopolnitev formalnega izobraževanja. Mladinske organizacije ustvarjajo okolja, v katerih mladi skozi izkušnje razvijajo kompetence, ki jih bodo potrebovali vse življenje – od skrbi za lastno zdravje in duševno blagostanje do sodelovanja v demokratičnih procesih, kritičnega vrednotenja informacij in odgovornega odločanja.
Literatura
Durlak, J. A., et al. (2011). The Impact of Enhancing Students’ Social and Emotional Learning: A Meta-analysis of School-Based Universal Interventions. Child Development.
European Commission. (2018). Council Recommendation on Key Competences for Lifelong Learning.
Kolb, D. A. (1984). Experiential Learning.
Lerner, R. M., et al. (2015). Positive Youth Development and Relational Developmental Systems.
Nation, M., et al. (2003). What Works in Prevention. Principles of Effective Prevention Programs. American Psychologist.
OECD. (2021). Beyond Academic Learning: First Results from the Survey of Social and Emotional Skills.
UNESCO. (2021). Reimagining our Futures Together.
WHO. (1986). Ottawa Charter for Health Promotion.
WHO. (2021). Guideline on School Health Services.
WHO. (1948). Constitution of the World Health Organization.
